Vabilo na draveljski duhovni večer: Borut Krajnc

Novice
Povej naprej!

Po večerni sveti maši bomo v okrogli kapeli odprli razstavo fotografa Boruta Krajnca z naslovom Pot. Po odprtju razstave bo sledil pogovor z umetnikom.

Borut Krajnc (1964) je dokumentarni fotograf in fotoreporter tednika Mladina od leta 1991. Na svoji fotografski poti od začetka 90. let konsistentno in poglobljeno obravnava lokalne in globalne družbenopolitične pojave ter odnose med politiko in gospodarstvom, pri čemer se loteva tako konceptualnih kot dokumentarnih pristopov. Leta 2015 je spremljal begunski in migracijski val, ki je potekal tudi skozi Slovenijo.

Večletni fotoreporter Mladine bo pravzaprav razstavil eno samo delo.

Fotografija v velikosti 150 x 225 centimetrov prikazuje begunce in migrante pri prehajanju zelene meje v Rigoncah 23. oktobra 2015.

 

Pesnik in filozof Andrej Medved je o razstavi zapisal: 

VSTAJENJE/RESURRECTION IN VNEBOVZETJE/ASSUNTA,

VNEBOHOD/HIMMELFAHRT … TUDI EL GRECO

Dvodelnost foto/grafi rane podobe … Svetloba z detetom je [zdaj] mazzocchio = udarec v oko, ki naj razblini temo in oblake, ki grozijo z neba … Trak z napisom poli/cija = mesto, polis, gente, množica prebežnikov, ki nadomeščajo trop angelov in svečenikov … Postave v kutah, oblačilih v svetem, svetlikajočem se tkanju, v tkanini [tek in techne] in teksturi = proizvajanju-v-lepoto, ki zakriva ranjeno, ranljivo in izpraskano telo … Iz njega lije luč, svetloba, Lichtung kot jasnina in to-phos.

Mož v svetli jopici je priča [Jožef] in vsi možje in žene so pričevalci usodnega Dogodka … Do-godek kot l’evenement, Er-eignis kot pri-lastitev, appropriation neke, skorajda imaginarne, ločene in iluzorne, iluzionistične [in-ludere = v-igrane] pralastnine. Lastenje, v temi, skozi oblake na obzorju, skozi megleni in zatemnjeni horizont, lastenje duš … in dušebrižnikov, ki jih zavrnejo, zavračajo v njihovem pri-hodu, iz-bitju = ek-sistenci v naš (ne)sveti, neprijazni svet in prostor. Lastenje njihovih teles/postav, ki vdirajo v prepovedan, a zavržen prostor/svet … Der Ort kot mesto – kraj, kjer vlada prepovedana in zadržana misel, misel kot prepoved … in izgnanstvo kot izgon iz raja.

Marija gleda v ne-bo, v nebesa … in prosi za pomoč. A njen Otrok, s kapuco, ki zakriva bel, zastrt, prikrit obraz, in prepovedani prihod v Jeruzalem, kjer bo [Otrok] izgovoril besedo v jasni in usodni govorici, besede neke nepredvidene prihodnosti, besede oznanjenja in civilizacijske drugosti, drugačnosti, multikulturne prarazličnosti … v novem, prenovljenem Mestu. To Drugo, ki ga nosi Jezušček v svoji glavi, to Drugo, l’Autre po Lacanu, je predzgodovinsko Drugo: bledi demon in obnemogla la jouissance = užitek kot »prislušje smislu« bivanja in bitja, Drugo materinega pogleda v nebesa, Drugo njenega povzdigovanja ter njenega duhovnega, a prepovedanega vnebovzetja.

Torej zgornji del: Marijino telo v belem, v belini in jasnini, ki se zdaj zdaj vzpne v nebo … Okoli nje so njeni pralastniki in lastnina: temna gmota svečenikov, svetih, a prekletih, odetih v kute in temna oblačila. Ob njej, na levi, Jožef kot mizar, ki bo v novem mestu in še nenaseljeni deželi postavil Hišo ter iztesal posteljo in vrata v novem domovanju.

Spodaj, pod množico, ki jo prav zdaj spet zadržuje poli/cija, ki brani njen bodoči vstop v rajsko mesto, pod trakom kot prepovedjo in univerzalnim rezom … še druga mati kot Marija v prozornem oblačilu, Marija z Otrokom, ki gleda, z rdečkasto kapuco … Jožefa, da tudi njej poišče Pot … kot po-dvojena upodobitev matere Marije, v betlehemskih jaslih … Pot: indoevropsko sent, visokonemško Wahna kot Wahnsinn, se pravi blodnja in norost … Pot kot norost, a blodna pot, blodnja kot pot, je v resnici ena-in-edina Pot in (od)rešitev.

Prejšnji prispevek
Luč miru iz Betlehema 2022
Naslednji prispevek
Sprejem Lučke miru iz Betlehema