Po jutranji molitvi smo se za prvo jutranjo, oziroma dopoldansko kavico (in krof) ustavili v Velikih Laščah, pri Kuklju. Menda so bili krofi celo boljši, kot tisti znameniti na Trojanah (jaz ga nisem jedla).

Nadaljevali smo pot po lepi, zeleni Ribniški dolini, med griči in kmalu prispeli do Nove Štifte. Precej mogočna cerkev na vzpetini, ki se je nekoč imenovala Brinov vrh, nas je pričakala v soncu. Mogočna lipa pred cerkvijo, z majhno lopo v svojih vejah, je menda še iz časov gradnje cerkve. V cerkvi je na glavnem oltarju  slika naše Marije Vnebovzete . Njej smo se prišli priporočit vsak s svojimi težavami in prošnjami, Njej smo peli in k Njej smo molili. V cerkvi sta še dva stranska oltarja. Eden je posvečen sveti Ani, materi device Marije, drugi, desni pa Karmelski Materi Božji.

Malo po dvanajsti uri smo imeli v cerkvi sveto mašo, skupaj z mnogo številnejšimi romarji iz Ilirske Bistrice, ki jo je daroval njihov župnik, pater Miran pa je somaševal. Po lepi sveti maši, z lepim petjem smo izvedeli še nekaj podatkov o sami cerkvi, kako so jo gradili, kdaj in zakaj. Cerkev je stara dobrih 350 let. Graditi jo je začel graščak Jurij Khisl, po legendi, ki pravi, da so se na tem kraju dvigali iz zemlje nenavadni goreči plameni. V tistih časih je bila to prva cerkev osmerokotne oblike pri nas, obdana s pokritim arkadnim hodnikom, dodanim kvadratnim prezbiterijem, s kupolo in na vrhu kupole še zvonik z baročno kapo. Po tem vzorcu je pozneje nastalo še več cerkva pri nas. Pri cerkvi se nahajajo še tako  imenovane »svete štenge« s prizori Kristusovega mučenja, ki imajo tudi svojo zgodovino in frančiškanski samostan, ki oskrbuje božjo pot.

Tako duhovno okrepljeni smo nujno rabili še fizično okrepitev, ki smo jo našli ne daleč stran, v Ribnici, pri Pildarju. Tam smo se po zares dobrem kosilu posvetili še drugemu namenu  našega romanja. Počastili smo našo dolgoletno sodelavko Anico, poznano kot Brnkovo mamo, za njenih častitljivih 90 let z rojstnodnevno torto, ji nazdravili s kupico rujnega in ji tudi zapeli. S tem pa slavja še ni bilo konec. Našemu župniku smo pripravili še posebno presenečenje. Za njegovih 50 let je tudi on dobil posebno »torto« iz dimljenih dobrot, tako da je dišalo po celem kombiju, ko smo se vračali v Ljubljano.

Tako duševno, kot telesno podprti smo se vrnili z zavestjo, da smo skupaj preživeli lep dan, obsijan s soncem in poln lepih, doživetij, ki se jih bomo še dolgo spominjali!

Besedilo: Lojzka Milič