p. Vladimir Kos:  Balada o tebi, slovenska država!

 

Se čutiš Slovenko, se čutiš Slovenca

s Slovenci, ki v šestem stoletju so tu

za dolga stoletja, a večkrat brez venca,

ki čelo krasil je mogočnejšemu.

 

In vendar vzdržali smo, nismo zbéžali –

in rasli smo dol in počez in navzgor.

Resnico katoliško smo si izbrali

in jezik je zórel v vse širši obzor.

 

Med ljudstvi in narodi nismo številni,

a vendar o lastni državi smo sen

nosili kljub časom, do smrti nasilnim

in zdaj smo država artérij in ven.

 

In da bo ta pesem do konca zvenela:

z izumi, dosežki prav naših ljudi

razkošno vso zemlja je obogatela!

Mar nismo, kar Stvarnik od nas si želi? …

 

O, sonarodnjaki, še ne – stoodstotni!

To pesem ustvarja ljubezenski dej,

kjerkoli je našel lepoto prisotno:

lepoto z dobroto, z močjo epopej.