ZGODBA, ki se te dotakne:
Pričevanje, kakršnemu smo bili priče v soboto 5. marca v Dravljah, verjetno ni pustilo ravnodušnega prav nobenega poslušalca. Da je vsakršna zasvojenost, pa naj si bo to od alkohola ali kakršnih koli drugih substanc v današnji družbi res velik problem, je pogumno izpričal in o svojem propadanju govoril Simon Popovič, ki je s pomočjo svoje sestre Helene Kobal, napisal knjigo NARKOMAN NIKOLI.
Uvodoma je p. Miran Žvanut predstavil Simona Popoviča in iz njegove knjige prebral nekaj stavkov. Že po teh prebranih stavkih se je čutilo, da je bilo življenje Simona res zavoženo, da je neko obdobje preživljal pravi pekel a ker je bil tu, smo vedeli, da se je iz tega življenjskega pekla rešil.
Simon je povedal, da je namen njegovega pričevanja predvsem ta, da bi se zavedali, kako pomembna je preventiva, kako pomembno je, da smo osveščeni, kako nevarno je, da rečemo »samo poskusil bom…« in, da je najpomembneje, ko smo na poti spreminjanja svojega življenja, da nikoli ne obupamo.
Svojo življenjsko zgodbo pa nadaljuje: »bil sem čisto normalen otrok, odraščal v povprečni družini na Vipavskem, prehod iz osnovne šole v srednjo šolo kot za vse ostale vrstnike, radoveden in iščoč družbe sem se po čudnem naključju srečal z drogo. V tistem času je bil Kranj center, kjer si lahko dobil kakršnokoli drogo in tam se je tudi meni začelo »dogajati«. Postopoma, po malo, po čisto malo, tako daleč, da sem začel s heroinom, ki je najboljši antidepresiv in ko si pod to substanco si v »nebesih«, vidiš »raj na zemlji«. Vedo sem bil zelo radoveden, droga me je že dolgo zanimala. Po prvem zaužitju sem se počutil »uvau« to pa je to, a v istem hipu sem si dopovedoval »narkoman ne bom nikoli«, a tisti »uvau«, je bil premočan. Vedno znova in znova je vabil.
Takrat se je z menoj veliko dogajalo. Hotel sem imeti družino, otroke, hotel sem biti dober, ponosen, da zmorem, želel biti upoštevan in hotel sem vse več, zato sem tudi padal vse globlje. Heroin je dobesedno ODPIRAL VRATA V MOJ ŽIVLJENJSKI PEKEL. Se je zgodilo, da nekaj časa ni bilo »liderja«, pri katerem bi dobil heroin, tako da sem že nanj pozabil, a žal, ko pa nisem pozabil tistega lepega občutka v času ko sem ga užival. In spet sem padel.
Vedel sem, da imajo ljudje radi vesele ljudi. Tudi mene so imeli, ko pa te ljudje prepoznajo, da je to veselje posledica alkohola ali uživanja drugih substanc, se oddaljijo od tebe, te ne želijo več imeti v svoji družbi.
Srečeval sem se z veliko težavami, nisem upal in ne zmogel sebi priznati resničnega stanja v katerem sem živel, zato je vsak proces spreminjanja bil še počasnejši. Pogosto sem iskal izgovore, češ, samo še zdaj, da bom lahko to ali ono prenesel. Ko sem dosegel dno, izgubil službo in še žena mi je rekla, da sem zanjo mrtev, se mi je svet sesul. Ko sem ugotovil, da je z drugim, sem jo začel sovražit, v meni se je prebujal bes. Iskal sem rešitve, a nisem je našel sam. Ko so me poslali na zdravljenje na psihiatrijo v Idrijo, tam sem bil 4 mesece, sem počasi začel dojemati, da nekaj bo potrebno spremeniti. Ampak kdo bo to naredili. Spoznal sem, da se je moralo nekaj zgoditi, da sem moral pasti najnižje, da se bo lahko začelo dogajati nekaj drugega. Ko prideš do spoznanja, da laž obstaja a ne obstane, se proces spreminjanja lahko začne.
Nekega dne sem v metadonski ambulanti v Novi Gorici uzrl letak Reto centra, centra za brezplačno zdravljenje odvisnosti, komune v Zagrebu, in ga skrbno shranil. Ta letak sem pogosto prebiral, na njem je bila pretresljiva zgodba ozdravljenega od »odvisniškega« življenja in rekel sem si: Simon, nimaš kaj izgubiti, izgubil si že vse! Pokliči, pojdi na to svetlobo, ki se ti je kot mavrica prikazovala ob prebiranju tega lističa. Če je življenje brez heroina, brez drog res mogoče, se splača. Zgubiti nimaš kaj.
Šel sem in tako se je začela moja 6 letna pot zdravljenja v Reto centru v Zagrebu. Sam sem se moral odločit med dobrim in slabim. In ko imaš to izbiro, se odločiš za dobro.
Ozdravitev sem čutil šele takrat, ko sem začutil, da žene ne sovražim več. Ko sem vedel, da se lahko vrnem domov k očetu, ker mame nisem imel več. Saj sem čutil »rano«, a kljub brazgotini, je bila ta zaceljena. Ko sem spet občutil svobodo, da sem sam lahko odločal o stvareh, sem vedel, da sem ozdravljen.
Pogosto sem si ponavljal »spoznaj resnico in resnica te bo osvobodila«. In ko sem spoznal, da mi je vrnjena svobodna volja, ni bilo več težko reči NE, droge nikoli več. »
O času, ki ga je preživel v komuni Simon pove: Ni bilo lahko, čas zdravljenja od odvisnosti je naporen in zahteven. Delo v komuni je točno določeno. Pri vsakem delu sta vedno po dva skupaj. Dovolj časa je za igro, za sprostitev, za branje in pogovore. Za branje je na razpolago vedno dobra, vzgojna in pozitivna literatura. Preko branja, dela in igre se člane v komuni usmerja k resnici in prepoznavanju resnice. Bilo je naporno, a splačalo se je.
V času bivanja v komuni sem spoznal veliko težkih zgodb, še težjih od moje in pogosto sem se »hranil« s tujo nesrečo, kar je seveda slabo.
O nastanku knjige pa je spregovorila sestra Helena Kobal: Ko se je Simon po vrnitvi domov srečal z direktorjem Mlinotesta in mu v pogovoru povedal vso svojo zgodbo, ga je le-ta nagovoril, naj svojo življenjsko zgodbo napiše. Naj napiše knjigo, da morda komu »odpre oči«, morda pa s tem koga reši. Če reši samo eno življenje, se splača. Pri izdaji knjige mu je zagotovil finančno podporo.
Simon mi je to zaupal in ker mi je pisanje v veselje, sva se dogovorila, da zgodbo napiševa, oblikujeva in pripraviva za tisk.
Tako se je zgodilo in septembra 2015 je izšla v nakladi 1000 izvodov.
Za zaključek je p. Miran iz Simonove knjige prebral:
Moje življenje je viselo na nitki nad prepadom smrtnih skalnatih čeri in grozilo, da zgrmi v temno globočino. Mogoče bo pa komu svetla lučka, ki ga bo vodila po pravi poti.
Tisti, ki se droge še ni dotaknil, bo sprevidel, kakšna neumnost bi to bila. Nekdo, ki je zasvojen, bo zaznal možnost rešitve v komuni. Starši odvisnikov se bodo malce potolažili, če bodo vedeli, da nas vso bedo lahko še kdaj posije sonce.
Rekel sem si:
»Svoj vrt bom namakal, svojo gredico zalil.
In glej, moj prekop je postal reka in moja reka je postala morje.
Še se bom trudil, da bo vzgoja sijala kakor zarja,
Tja v daljne kraje jo bom oznanil.« (Sveto pismo, Sir, 24, 31-32)
Od svoje prihodnosti ne pričakujem preveč.
Želim si mirno, skromno življenje.
Nebesa lahko počakajo, pekel mi je že znan, zatorej njemu: »Ne, hvala«.
Bil sem mrtev. Sedaj živim. Bogu hvala!
Iz polne dvorane se je razleglo močno aplavdiranje, saj se nas je Simonova zgodba in njegov pogum, da o tem pričuje, res dotaknila. Prepričana sem, da se je v mladih, ti so bili v večini od prisotnih, prebudilo razmišljanje kaj pomeni »zavoženo« življenje.
Besedilo: Marija Šterbenc
Foto: Primož Podobnik
0 Komentarjev