p. Vladimir TRUHLAR:
KRSTNIKOVO PISMO KRISTUSU
Že v materi sem spoznal,
kdo si.
In že je začela
s klici viničarjev
in z udarci
iz krvavega kamnoloma
pronikati
v Tvojo božjo Osebo
žeja
mojega srca.
V puščavi
se je za dnevi,
za divjim medom,
za črnim vetrom pod zvezdami
Tvoja bit
še globlje odprla
in moja rana
samotneje
zaskelela.
Ko sem stopil pred množico
in Ti ravnal steze,
sem čakal,
da žejnemu kamnu,
ki mu je pot
zadrževala trda roka,
pustiš
pasti
v Težišče.
A ko si začel
izbirati Svoje,
da bi bili s Teboj,
si mene obšel:
Ženinov drug
ni smel
na svatbo.
Tu, v ječi,
je moja rana
plamen.
A vem,
da mi le v njem
bit
prehaja
v svojo poslednjo
prozornost.
Le v njem more
kot čist marčev dan
zasijati veselje,
kadar mislim
na svatbo
brez mene:
slepi pojejo
v mladem gledanju,
hromi hodijo,
gobavim
se rane zapirajo,
škrlat grehov
beli se kot sneg,
ob Tebi in Tvojih:
z njimi si,
v senci smokev,
v žitu,
na bregu,
kjer Tvoje besede
hodijo v lačne oči,
v sonce
na ribjih luskinah
in v dopolnjen
čas.
p. Vladimir TRUHLAR (1912 – 1977): Rodil se je v Gorici. V gimnazijo je hodil v Ljubljani, kjer se je vpisal tudi na študij teologije. Doktoriral je leta 1941 s tezo o procesu sprejemanja in doživljanja Boga pri ruskem mistiku Vladimirju Solovjovu.
Za duhovnika je bil posvečen leta 1939, sedem let kasneje pa je vstopil v južnonemško provinco Družbe Jezusove. V Rimu je poučeval askezo in mistiko, nato pa se je leta 1974 vrnil v Ljubljano. Tu je želel širiti nove smeri v teologiji, toda takraten pritisk okolja na jezuite je bil premočan.
Vladimir Truhler je izdal štiri pesniške zbirke v času svojega življenja, dve pa sta izšli po njegovi smrt. V njegovih pesmih se izjemno kaže njegova predanost Bogu. Žal pa njegove pesmi v slovenski poeziji nikoli niso bile dovolj cenjene.
(objavljeno: SONCE IHS: poezija slovenskih jezuitov. Župnijski zavod Dravlje. 1999)