Poti zveličanja
Jaslice 2003 so se spraševale o tem, kako se ljudje zveličujejo dandanes, ko ni več rimskih levov in kužnih bolnikov. Ena pot je gotovo v duhovnosti in molitvi, a vsi pač ne moremo biti menihi. Kot nadaljuje voščilo ob jaslicah,
»Drugi, spet, Boga iščejo v njegovem stvarstvu. Mar začetnik genetike ni bil menih Mendel? In mar Darwin na konec svoje knjige Izvor vrst – temeljnega dela evolucije – ni zapisal, da spoznavši vse to le še bolj časti Boga, ki je naravo ustvaril tako čudovito in domiselno? Mar astronom v brezkončnosti vesolja ne sluti veličastnosti Boga in mar astronavti ne pišejo o tem, da nekdo, ki doživi vesolje, ne more dvomiti o njegovem stvarniku?
Na svetu pa ne morejo biti le Marije, temveč tudi Marte – tisti, ki v beguncu vidijo Kristusa in postajajo s tem, ko se razdajajo za druge, sami podobni njemu, ki se razdaja za nas. Tisti, ki delijo hrano klošarjem, pri Karitasu obleko in hrano revnejšim, tisti, ki pri Samarijanu odgovarjajo na telefonske klice ljudi v stiski, se v Skali družijo z mladino z ulice, vodijo materinske domove… Mar nista sociala in zdravstvo vso zgodovino temeljila na Cerkvi? Le najbolj zakrknjeni lahko prezrejo, kaj vse kristjani storijo za dobro bližnjega, Bogu v slavo in sebi v zveličanje.
Spet drugim je dana drugačna moč pričevanja o Bogu. Vsa zgodovina umetnosti – ne le v krščanskem svetu – je prepletena z vero, iskanjem Boga in pričevanjem o njem. Kaj bi Pariz brez Notre Dame in Sacre Coeur? Rim brez sikstinske kapele? In kaj bi Ljubljana brez Plečnika in tolikih njegovih sakralnih mojstrovin? Ves razvoj glasbe je temeljil na sakralni glasbi in še danes je neprimerna večina pevskih zborov v Sloveniji – cerkvenih.
Posebno vlogo imajo vzgojitelji, ki skrbijo, da bodo iz otrok zrasli dobri kristjani in, predvsem, pošteni ljudje, zato jih zbirajo pri skavtih ter na vsakršnih nedeljskih taborih in delavnicah. ‘Kristusu, zveličarju sveta’ posvečena Škofijska klasična gimnazija je bila prva povsem slovenska gimnazija. Sem navsezadnje sodijo tudi misijonarji, ki se med oddaljenimi ljudstvi trudijo, da jim civilizacija ne bi prinesla le orožja, pijače in gorja, temveč tudi znanje, zdravje in udobnejše življenje.
‘Navadni ljudje’ ne hodimo le po eni poti. Nihče ni le znanstvenik ali umetnik, malokdo živi samo za socialne dejavnosti ali vzgojo in vsak kristjan tudi kdaj kaj zmoli, seveda… Vsi hodimo po vseh poteh. Najbolj pa vsak po svoji: kdor je poštar ali dimnikar, branjevka ali poslovnež, mu je dovolj, da dobro opravi to poslanstvo. Krovec se bo zveličal na strehi in avtomehanik v umazaniji avtomobilskega podvozja. Drugače ne gre.
Kako veličastna reč je Cerkev! Le eno nalogo ima, voditi ljudi k zveličanju, in vendar, koliko lepega in dobrega ti ljudje naredijo na svoji poti! V zgodovini so res prišla obdobja, ko je moč Cerkve pritegnila tudi takšne, ki so jo zlorabili v svojo korist, vendar bo vsak, ki ima kaj znanja v glavi in poštenja v srcu moral pritrditi, da je dobro, ki ga je storila, neprimerno večje od vsega slabega, zagrešenega v njeni človeški šibkosti. In še vedno je tako.
Bog nas je ustvaril različne in vsakega postavil tja, kjer ga potrebuje. Na različnih koncih smo, le naš cilj je isti.«
0 Komentarjev